Pravni strokovnjaki, ki prisluhnejo.

Zunajsodni zahtevek - opomin, mediacija in arbitraža

Zunajsodni oz. predpravdni zahtevek

Odvetnik vam lahko nudi strokovno pravno pomoč tudi v okviru zunajsodnega postopka (t.im. predpravdnega zahtevka) za plačilo. Tako bo odvetnik po vašem naročilu in pooblastilu sestavil opomin pred tožbo oz. opomin pred izvršbo, pred sodno izterjavo dolgov.

Tako sestavljeni opomin odvetnika je pogosto dovolj, da dolžnik izpolni svojo obveznost, drugače pa je to tudi predpogoj za stroškvne posledice tožbenega zahtevka, v določenih primerih in okoliščinah pa tudi nujni formalni predpogoj za začetek tožbenega oz. pravdnega postopka.

Mediacija

Mediacija je postopek mirnega reševanja sporov, pri katerem sprti ljudje ob pomoči mediatorja iščejo rešitev spora, ki v najboljši možni meri upošteva interese vseh in s katero so vsi zadovoljni.

Izkušnje kažejo, da so takšne rešitve trajne in se sklenjeni dogovori največkrat ne spreminjajo. Mediacija je torej dolgoročno ugodna rešitev. Mediator lahko pomaga vsakomur, ki ima kakršenkoli spor z drugo osebo in je pripravljen ta spor v sodelovanju z njo razrešiti. Pri tem je pomembno, da gre osebam v sporu v prvi vrsti za ugodno razrešitev spora in ne za potrebo, da bi v sporu zmagale, drugo osebo pa prizadele in razvrednotile. Mediacija je torej lahko uspešna le, če si stranke želijo uspeha v mediaciji.

Prednost mediacijskega postopka je v tem, da lahko na istem mestu (pri mediatorju), sočasno in v medsebojni soodvisnosti razrešite vsa obstoječa sporna vprašanja (npr.: kje bodo živeli otroci po najini ločitvi, kdo bo plačeval preživnino in v kakšnem znesku, kako bova razdelila skupno premoženje, kdo bo ostal v družinskem stanovanju ipd.). Mediacija torej ni omejena na formalno postavljene zahtevke. Sklenjeni dogovori se po končanem postopku zapišejo v primerni pravni obliki, ki zagotovi njihovo izvršljivost. Mediacija ima svoj formalni konec z mediacijskem sporazumom, kjer se zapiše dogovorjeno.

Mediacija, Poravnava in Arbitraža

Druge strokovnjake vključujemo v mediacijo le po potrebi (odvetnike, cenilce, izvedence) in ob soglasju vseh udeležencev v postopku. Mediacija redno ne vključuje drugih kot mediatorjev in strank, vendar je tudi to mogoče, v kolikor okoliščine to narekujejo. Vsakdo od udeležencev lahko kadarkoli sam poišče pomoč primernega strokovnjaka, če je to potrebno za njegovo boljšo informiranost. Mediacija je odprt postopek, ki se prilagaja strankam. Če se pokaže, da je potrebno pred uvedbo mediacijskega postopka opraviti kakšno predhodno obravnavo (npr. pri močni čustveni prizadetosti – psihološko svetovanje), potem mediator napoti stranke k ustreznemu strokovnjaku, sicer pa se vsa odprta vprašanja dogovorijo v postopku mediacije. Mediacija je prilagojena strankam in njihovih potrebam.

Spor rešujejo neposredno partnerji v sporu. Mediacija je postopek, ki ga vodijo stranke. Mediatorjeva naloga je, da ustvari ugodne pogoje v katerih so partnerji v sporu pripravljeni odkrito spregovoriti o svojem gledanju na spor, razkriti svoje interese in jih na pošten način (ob upoštevanju vseh interesov) uveljavljati. Mediacija pomaga premagati čustvene blokade in jih vsaj deloma preseči. Mediator pripomore k temu, da vsak udeleženec v sporu prepozna svojo in partnerjevo situacijo ter na podlagi tega uvida v dejansko stanje skupaj s partnerjem išče pošteno rešitev spora. Mediacija je uspešna zaradi mediatorjev, ki usmerjajo mediacijo. Mediator pri tem vodi postopek in skrbi, da nihče v postopku ni oškodovan. Mediacija ni uspešna, če ena ali obe strani nista zadovoljni z rešitvijo.

Poravnava

Poravnava je proces reševanja spora, kjer stranki z medsebojnim popuščanjem prideta do zadovoljive rešitve spornega razmerja. Bistveno je, da je med strankama razmerje oziroma ureditev pravic sporna. Poravnava je mogoča le za sporna razmerja. Poravnava je lahko sklenjena v obliki notarskega zapisa, v pisni obliki ali v obliki sodne poravnave. 

Poravnava je pogosta oblika zaključka izvensodnega pogajanja z zavarovalnico glede odškodnine. V tem primeru oškodovamec postavi zahtevek in dokaze, zavarovalnica pa v okviru predloga poravnave presodi in ponudi znesek. Poravnava v tem primeru vključuje denarni znesek - odškodnino.

Poravnava je mogoča tudi na drugih področjih, kjer želijo stranke svoja razmerja urediti drugače. Na primer, dolžnik in upnik se nanovo dogovorita in poravnata, da dolžnik priznava glavnico, obresti in stroške, upnik pa mu dopusti plačilo v večih manjših obrokih ali odloži zapadlost za nekaj časa. Poravnava je torej lahko tako glede vsebine, kakor glede modalitet (dodatnih sestavin) vsebine.

Poravnava je mogoča tudi v družinskem pravu. Izjema je v primeru koristi otrok, saj mora sodišče preveriti, ali je predlagana in sklenjena poravnava v koristi otrok. V kolikor je, sodišče poravnavo sprejme in potrdi v obliki sodne poravnave. Sodna poravna ima moč izvršilnega naslova, torej enako kot sodbe. Poravnava je torej učinkovito in za stranke zanesljiva rešitev, če se zanjo dogovorijo in odločijo ter ustrezno določijo vsebino poravnave, ki ne sme biti v nasprotju z veljavnimi predpisi, mora biti tudi izvršljiva.

Poravnava je lahko proces poravnavanja ali pa končni akt - poravnava, ali pa ponudba - poravnalna ponudba. Postopek poravnavanja je načeloma bolj formalen od mediacije, a manj formalen od sojenja. Poravnava ima torej svoje prednosti, ki se združujejo z mediacijo in sodno vejo oblasti.

Arbitraža

Arbitraža je proces mirnega reševanja sporov izven sodne dvorane s pomočjo arbitrov, ki so navadno strokovnjaki na svojem področju. Arbitraža torej ni sodni postopek. Arbitražno pravo ureja pravila postopka in izbire prava, ki naj se uporabi pri samem odločanju. Arbitraža lahko odstopa od pravil rednega procesnega prava, ki veljajo za sodišča (razen tista, ki jih veljavni red šteje za ustavni minimum javnega reda). Pravila postopka so še posebej pomemben del arbitražnega prava, saj arbitraža, razen javnega procesnega reda, ni vezana na veljavno zakonodajo glede vodenja glavnih obravnav, kot je to na primer značilno za sodni postopek. Arbitraža ima torej svoja pravila, ni vezana na sodišča in ne na sodne predpise, v kolikor stranke tega ne želijo.

Arbitražni postopek je lahko bolj fleksibilen, še pomembneje pa je to, da ga stranki sami dorečeta in dopolnita z vsebinami, glede katerih se strinjata ter tako prilagodita sam postopek morebitnim značilnostim posameznega problema. Arbitraža je takšna, kakor jo določita stranki. Arbitraža je pogosto zaupna in tajna, torej so stranke vezane in želijo spor ohraniti v tajnosti. Arbitri (ad hoc) so navadno nepravniki, zato je ponavadi smotrno (tudi praksa je tako pokazala, pri stalnih arbitražah pa za to tako ali tako skrbi generalni sekretar stalne arbitraže, poleg morebitnega člana, ki ima pravno relevantna znanja) imenovati vsaj enega pravnega strokovnjaka za določeno področje, kajti le to bistveno olajša delo arbitraže, še posebej v smislu procesnih pomanjkljivosti in kasnejše izpodbojnosti arbitražne odločbe. Arbitraža je pravni postopek, ni pa nujno, da arbitražni senat sestavljajo (izključno) pravniki.

Arbitražna odločba je navadno izenačena s sodno odločbo, kar pomeni, da je pravnomočna (arbitraže redko določajo še drugo stopnjo odločanja, predvsem zaradi hitrosti postopkov in pravil postopka, ki je dogovorjen že med strankama – gre za zaupanje med strankama) in izvršljiva (izjeme veljajo sicer za t.i. tuje arbitražne odločbe). Arbitraža ima svojo veljavnost, ki je v skorajšnjem delu izenačena z obliko sodnega odločanja.